Prvi jugoslovanski paparaco

 Prvi jugoslovanski paparaco

Jadran Lazić je legenda med svetovno fotografsko smetano. Skoraj je ni zvezde svetovnega formata iz preteklega pol stoletja, ki se nekoč ne bi znašla pred njegovim objektivom. Bodisi na ulici ali v njegovem studiu. Sylvester Stallone, Jodie Foster, Elizabeth Taylor, Jean-Claude Van Dam, Josipa Lisac, Beba Lončar, Abu Abas, Farrah Fawcet, David Bowie, Charlotte Rampling so samo nekatera. Začel pa je z nogometom v domačem Splitu.

1987 Elizabeth Taylor3_CANNES.jpg
Elisabeth Taylor, foto: Jadran Lazić

Gospod Jadran Lazić, pozdravljeni v Ljubljani. Zapadel je sneg. Kako se počutite v takšnem vremenu kot Dalmatinec?

Dalmatinec je vedno Dalmatinec in Dalmatinci so vedno dobrodošli in vsepovsod jih imajo radi, tako da se počutim fantastično. Obožujem Ljubljano. Hrana je fantastična. Vsak dan gremo na kosilo ali večerjo v kakšno dobro restavracijo, tako da boljše sploh ne more biti. Sneg pa me je navdušil. Barbari ( Čeferin, lastnici galerije Fotogalerija) sem rekel: “Rad bi, da ko pridem v Ljubljano, zapade sneg.” in je rekla: “Bomo uredili.” in evo, res je zapadel.

Vi ste Spličan, ime pa vam je Jadran, tako kot morje. Kako ste dobili ime?

Moj pokojni oče je delal na vojaški šolski ladji, ki se je imenovala Jadran. Jaz pa sem rojen na takratni dan jugoslovanske vojne mornarice in pomorstva Jugoslavije  (10. Septembra – op.p.) in nisem mogel biti nič drugega kot Jadran.

In potem se je mali Jadran nekega dne zaljubil v fotografijo …

Spet je kriv moj oče. Služil je tudi na ladji Galeb, s katero se je Tito vozil po svetu. In moj oče je potoval z njim, njegov hobi pa je bila fotografija. In ko se je vrnil s potovanja, je v kopalnici razvijal filme. In nekoč, star sem bil morda 4 ali 5 let, me je spustil tja. Zdaj seveda vem, kako fotografija nastane, takrat pa je to zame bil čudež. Mislil sem, da je oče čarovnik. In tako se je rodila moja ljubezen do fotografije. V sedmem razredu osnovne šole pa sem se včlanil v fotografski krožek in s fotografiranjem nadaljeval tudi v gimnaziji. In ker sem bil strasten Hajdukov navijač, sem nekoč razmišljal, kako bi si lahko ogledal tekmo, ne da bi moral plačati vstopnico. Tako sem v tretjem letniku osnoval šolsko glasilo in poklical takratnega predsednika kluba, Tita Kirigina in se dogovoril z njim za sestanek. Na sestanku me je vprašal: “Kaj hočeš, mali? Kaj potebuješ?” Pa sem mu rekel: “Tovariš Tito, sem urednik gimnazijskega časopisa Steze in v njem imamo stran, posvečeno Hajduku. Potrebujem stalno vstopnico za ogled tekem.” In Kirigin je poklical nekoga, ki so mu pravili Kanta, in ta mi jo je naredil. In to je – kljub vsem tem fotografijam slavnih osebnosti in zvezd –  največji uspeh v mojem življenju.

1973 Vilson Djoni i Drazen Muzinic.jpg
Vilson Džoni in Dražen Mužinić (nogometaša Hajduka: 1973), foto: Jadran Lazić

Se pravi, da sta za vašo kariero zaslužna “Tito in Kanta”?

Tako je. Če bi takrat ne dobil stalne vstopnice, ne bi mogel fotografirati. Sem pa na vsako naslednjo tekmo prinesel fotografije s prejšnje in jih pokazal drugim kolegom, fotoreporterjem. In takrat je fotoreporter iz Vijesnika, Andro Vuletić, odhajal v pokoj. Vijesnik tako ni imel fotografa, ki bi posnel slike s Hajdukovih tekem. In nekdo mu je takrat rekel: “Poglej tega malega, kako fotografira…” In Vuletić me je vprašal: “Bi delal za Vijesnik?” In tako sem začel … Bil sem v tretjem letniku gimnazije.

Potem ste šli v Pariz in tam začeli kot paparaco …

Ja, ampak večkrat sem že povedal, da nikoli nisem bil pravi paparaco. Ko sem delal v Parizu, nas je bilo pet ali šest, ki smo hodili po ulicah ali hotelih itd. Ampak sam sem vedno sprva poskušal vzpostaviti kontakt z osebo, ki naj bi jo fotografiral in organizirati snemanje. In v 80-ih odstotkih je to tudi uspelo. Ko danes rečeš “paparaco”, to zveni kot nekaj grdega. Ampak pravi paparaci, vsaj v tistem času, so bili v resnici fotografi-gentlemani. Takrat pri tem delu ni bilo vsiljivosti ali celo nasilja, ničesar drznega ali nesramnega. Prišli smo in vprašali, če lahko fotografiramo ali če nam lahko malo pozirajo. In če je šlo, je šlo, če pa ne, smo se izgovorili, da pač moramo posneti nekaj fotorgafij, ker so nam tako naročili. In potem smo posneli par fotografij in jih pustili na miru.

Slavni ste postali s fotografijo trupla sovjetskega voditelja Brežnjevega. Kakšna je ta zgodba?

1982 LEONID BREZNJEV FUNERAL_02.jpg
Leonid Brežnjev na mrtvaškem odru (Moskva, 1982), foto: Jadran Lazić

Takrat sem živel v Beogradu, delal pa sem kot dopisnik za francosko fotoagencijo SIPA Press. In nekega dne, ko sem sina peljal v vrtec, sem na radiu slišal, da je Brežnjev umrl. In takoj se mi je porodila ideja, da moram v Moskvo. Bil pa je problem, ker mi že pred tem sovjetske oblasti kot dopisniku zahodne agencije niso dovolile snemati vojaške parade. Jaz pa sem hotel v Moskvo in kot Jugoslovana bi me morda spustili. Zato sem poklical urednika revije Duga in mu dejal, naj mi da nekega novinarja, da bo šel z mano, da bo vse skupaj videti kot novinarski obisk iz Jugoslavije in ne bo sumljivo. Pristal je in odšel sem s Slavkom Lazarevićem. V Moskvi je takrat vladal popoln kaos. Nihče ni vedel, kam lahko gremo, kam ne smemo. Pa sem se spomnil na prijatelja, ki je delal na sovjetski ambasadi v Beogradu, ga poklical in ga prosil, če mi lahko priskrbi dovoljenje, da pridem do Brežnjevega mrtvaškega odra. Povedal mi je, da bo verjetno težko in nevarno, ampak da bo poskusil. In mu je uspelo. Tako sem prišel v predprostor dvorane, v kateri je bil postavljen mrtvaški oder in kamor so se Brežnjevu prihajale poklonit tuje delegacije. Dali so mi na voljo minuto časa. Vendar pa, ko sem začel, ni trajalo samo minuto, ampak tri ali štiri. Na koncu so me odvlekli iz prostora in precej na trdo prijeli. Ampak sem se uspel nekako izmazati. Potem pa je bilo treba vse te filme prinesti še iz Sovjetske zveze in jih spraviti do Pariza. To pa je posebna zgodba, ampak na koncu mi je uspelo tudi to. In s temi fotografijami sem res dobro zaslužil. 300.000 dolarjev sem takrat dobil. Danes bi to bilo še veliko več.

Ali je kakšna zgodba, ki se vam je še posebej vtisnila v spomin?

Zgodb je ogromno. Mogoče bi bila to zgodba z Jodie Foster … Ampak za to bi rabila veliko časa.

Pripeljali ste jo na Hvar … Kako je to bilo? Ste jo povabili, ona pa je kar šla?

Ne. Bil sem v Parizu in mi je potekel potni list. Da bi dobil novega, pa bi moral pred tem odslužiti vojaški rok. Tako sta mi ostali dve opciji: ali da dezertiram ali pa da vojni rok pošteno odslužim. Glede na to, da je moj oče bil zaposlen v JLA, sem jo odslužil že zaradi spoštovanja do njega. In tako sem ji povedal – takrat sva se že poznala – da bom moral za leto in pol domov. Ampak ona tega ni mogla razumeti. Takrat je snemala film “Moi, Fleur Bleu” (“Ne kliči me več punčka” – op.p.), vendar je snemanje prekinila in prišla v Split, da me pospremi v vojsko. Tako sva bila tri dni v Splitu in skupaj sva praznovala moj rojstni dan. Prišel je tudi Slaviša Žungul (nogometaš Hajduka in jugoslovanski reprezentant – op.p.) in moja mama nam je naredila palačinke. Oboževala je palačinke moje mame … In potem sva šla na Hvar, kjer sva prebila sedem dni in zaradi tega sem malce zamudil na začetek služenja vojnega roka … Ona pa se je vrnila v Pariz.

1977 Jodie Foster Paris_1.JPG
Jodie Foster (1977), foto: Jadran Lazić

Je šlo za ljubezen?

Temu ne bi rekel ljubezen. Prej prijateljstvo. Mogoče sem ji bil všeč. Verjetno ne bi prišla v Jugoslavijo, če ji ne bi bil …  Ampak ona je takrat bila stara 15 let, jaz pa 26. Poleg tega mi niti ni bila ne vem kako zanimiva. Takrat je bila majhna, debelušna … nisem se zagrel.

Ali ste še v stiku z njo?

Ne. Sva si pa dopisovala, ko sem bil v vojski in pričakovala je, da se bom po koncu služenja vrnil v Pariz in prišel v Ameriko. In imel sem tudi dogovor s šefom, da grem tja, ker mi bo Jodie “odprla vrata Hollywooda”. Ampak po vojski sem končal v Beogradu in se tam poročil, tako da z Ameriko ni bilo nič, z Jodie Foster ni bilo nič.

Pa tudi z Brigite Bardot ni bilo nič …

Ne, tudi z njo ne (se smeji) … To je edina zvezda, ki je nisem uspel fotografirati.

Ali vam je zaradi tega bilo kaj žal?

Takrat mi je bilo žal, zdaj pa mi več ni, ker je iz tega nastala zanimiva zgodba. V monografiji ji je posvečena prazna stran z zgodbo, kako je nisem uspel fotografirati.

In zdaj, po pol stoletja dela, kje ste?

Zdaj imam turneje, razstave, knjige, potovanja …

Kaj pa fotografija? Nekje sem zasledil, da ste rekli, da je dovolj.

Nikoli ne bo dovolj. Zdaj samo ne uporabljam več fotografskega aparata, ampak mobilni telefon, tako kot vsi drugi. Zadnje resne fotografije sem posnel z Lolo Astanovo (pianistko – op.p.), potem pa fotoaparata nisem več uporabil.

vir: odkrito.si / Kamilo Lorenci